Deček, ki je Kabural

Ni bilo pred davnimi časi, morda kakšno sezono je od tega, ko je na slovenski obali zapihala že druga jesenska burja in naznanila zimo. Vsi izkušeni športni ribiči so govorili, kot vsako leto, sezona ribolova na ribone se končuje in začeli bomo loviti mole in sipe. Deček jim je veliko sezon sledil, a opažal je, da ribolov ribonov v zimskih dneh ni več tako uspešen kot nekoč. Celo, da mu velikokrat zagrize ribon na trnk, ko vleče sidro za premik čolna. Dečku se je porodila ideja, bolje je torej loviti brez sidra, ker ribona privablja, če se vaba premika. Dečku to ni dalo miru in pozanimal se je kako drugje, po ostalih morjih, lovijo ribone in njim podobne ribe. Kaj kmalu je naletel na pisane vabe, s slikonskimi trakovi in bleščečimi utežmi. Deček je šel do ribičev in rekel:”Poglejte tole, na Japonskem lovijo ribone in podobne ribe tudi pozimi, uporabljajo pa vabe imenovane Kabura.” Ribiči so večinoma odmahovali, češ ne moreš ujeti ribona na nekaj tako čudnega, ker je ribon zelo delikaten in prebrisan in to še pozimi, ko sploh ne prijema na vabe. Deček se jim je trudil razložiti, da se na kaburine trnke lahko zatakne trakove sipinega mesa in da na tak način uspešno lovijo tudi na hrvaški obali. Prepričevanje ni zaleglo. Prvo zimo je deček poskušal na manjše Inchiku vabe, ki mu jih je priporočal prijatelj iz druge dežele, bil je uspešen na manjše ribone, posrečil se mu je tudi en brancin.

Naslednjo sezono, po uspešnem poletnem ribolovu škombrov ter orad, je spet napočil čas lampug, za njimi pa je ponovno prišla zima…več dnevna burja je ponovno zapihala. Večina ribičev je kot običajno odnehala loviti ribone in se posvetila drugim ribam. Deček je ponovno obudil svojo idejo o ribolovu na ribone z umetnimi vabami. Tokrat je imel vrhunsko Taijigging palico (Tai v japonščini pomeni ribon) priznanega japonskega proizvajalca Yamaga Blanks ter na kolescu navito tanko špago, ki mu je omogočala direkten stik z vabo, ker je bil upor nanjo bistveno zmanjšan. Skratka, posvetil se je takemu ribolovu. Ni več lovil ribonov iz zasidranega čolna, ampak brez sidra. Ne na klasično navezo, ampak na Kaburo. Na Kaburine trnke pa je nataknil trakove sipe.

Sprva so ribiči, ko so dečka opazovali in ga videli, kako prepušča svoj čoln toku in vetru, menili, da se je namenil ribolovu sip in kalamarov. Ko pa je prišel v mestni mandrač, ribiči niso želeli verjeti svojim očem. Deček je imel v svoji kanti (vedru) lepe ribone. Tako dan za dnem, vse dokler se niso opogumili in poskusili tudi sami. Začetki so bili težki, saj so se morali privaditi, tako kot deček od začetka. Ampak uspeli so tudi sami, na nov način, ujeti ribone v zimskih mesecih. To je dečka zelo razveselilo, ker tako ni več kabural sam na morju in je osrečil veliko ribičev iz vseh dežel…

Celotno to zgodbo smo slišali v Koprskem mestnem mandraču, šušljati se je začela med ribiči, ki se pogosto srečujejo ob svojih čolnih. Morda pa gre za še eno ribiško štorjo…